21. november ob 19. uri odprtje razstave:
Rudi Skočir - Zgovorne napovedovalke

Slikar in ilustrator Rudi Skočir je od nekdaj ljubil figuro. Zanimanje za upodabljanje človeškega telesa je sestavni del njegove ustvarjalnosti že od vsega začetka, že iz časa, ko je slikal rudimentarna telesa idrijskih rudarjev, ženske akte in neveste v belem. Svojo ljubezen do figure in risarsko spretnost je razvil do virtuoznosti v večkrat nagrajenih knjižnih ilustracijah. V teh likovnih zapisih je slikar enako spreten pri upodabljanju krepkih kmečkih likov kot prefinjenih bogato ornamentiranih ter stiliziranih likov iz orientalskih pravljic. Prepletanje večplastnosti pomena, risarske spretnosti, intenzivnih barvnih odnosov in simbolike vizualnih sporočil tvorijo jedro vsega Skočirjevega dela, tako ilustratorskega kot slikarskega.
V Skočirjevih zgodnjih delih je opaziti vplive Ljubljanske grafične šole, predvsem del Janeza Bernika v katerih se simbolna vsebina prepleta z upodabljanjem figure. Ljubljanska grafična šola pa je vnesla v slovenski prostor tudi izkušnje informela, ki jih Rudi Skočir reinterpretira predvsem v obdelavi slikarske materije, v večplastnih nanosih, z uporabo grafizmov ter včasih kolažev ali celo objektov umeščenih v slikovno polje. Kasneje plastenje materiala na nosilcu kombinira z vpletanjem ornamentalno dekorativnega slikarstva po vzoru secesije, ki mu je blizu s svojimi ozkimi visokimi formati, elegantnimi ženskimi liki in z zadržano, vendar izredno močno čustveno komponento. Na duhovno tradicijo krščanske umetnosti pa se navezuje z uporabo ikonografskih motivov in triptihov kot nosilcev, ki spominjajo na oltarne slike.

Skočirjev najnovejši opus, ki je tokrat na ogled v galeriji Šivčeva hiša, nas popelje v svet skrivnostnih ženskih figur v katerih avtor ohranja smelo potezo, močne barve, doda pa jim navidezno elegantno lahkotnost likov, ki so obenem obteženi z mračnimi skrivnostmi nedoumljivega.
V stari slovenski mitologiji se ob rojstvu otroka pojavita dve sojenici. Ena napove dobro, druga pa slabo usodo. Naše življenje je vedno prepletanje obojega, dobrega in slabega. Motiv neizbežnosti usode, ki nam je napovedana že ob rojstvu je tema razstavljenih Skočirjevih slik: otrok nad katerega se sklanjata ženska lika, eden v rdeči, drugi v črni barvi. Slike z naslovi Magija pikove sojenice ali Ples pikove sojenice, napovedujejo zlo usodo, ki ji včasih ni mogoče pobegniti. To sporočilo avtor še podčrta z izpisom datuma rojstva na sliko.
Avtor zelo svobodno uporablja simbole različnih tradicij, od slovanskega mitološkega izročila do kabalističnih magijskih simbolov kart in krščanske ikonografije. Njegove ženske like je mogoče brati večplastno, večpomensko. Rojenica je istočasno igralna karta (simbol usode) in žrtev, ki s svojim trpljenjem v krščanski simboliki odrešuje. Nekatere ženske so razpete nad otrokom kot na križu, druge pa se sklanjajo nad njim kot devica Marija nad svojim sinom v motivu pieta. V teh likih ni enostranskega čustva. Njihova telesa, njihova drža, obrazi, roke in oči razkrivajo prepletanje občutij, od nekontrolirane moči in radosti (npr. rojevanja) do žalosti in strahu pred neizbežnostjo usode.
Skočirjeve podobe žensk s svojo skrivnostno mimiko razkrivajo prikrito trpljenje in spoznanje, ki ga prinese izkušnja usodnega. Njihovi prsti tako na rokah kot na nogah so skrivenčeni in govorica rok, čeprav živahna, ni koketna, temveč izraža grozo, ki jo lepi umirjeni obrazi teh figur ne pokažejo. Njihove oči so velike in strmeče, vendar nikoli ne gledajo direktno v gledalca. Obrnjene so navzgor kot v baročni molitvi, ali pa gledajo v otroka, ki ženski leži ob nogah. Obraz je vedno enak, tipiziran, kot da slikar vedno slika eno samo žensko, en sam lik, eno podobo, ki ga hipnotizira in obseda.

Barva ima na teh slikah zelo pomembno vlogo, vendar ne toliko kot simbol, temveč kot odraz čustvenega stanja tako upodobljenke kot ustvarjalca samega, zato na posameznih slikah prevladuje predvsem ena barva, ki jo slikar nanaša s strastnimi potezami. Rdeča za ljubezen, bela je nedolžnost, modra je hlad in strah, črna nesreča. O posebnem pomenu barv za avtorja govorijo tudi naslovi slik npr. Modri angel.
Tako kot barve se zde tudi drugi simboli, ki jih uporablja Rudi Skočir, na prvi pogled preprosti, lahko berljivi in prepoznavni. Avtor nam pomaga z naslovi slik in grafizmi, napisi na slikah, ki nas popeljejo v “zgodbo”, ki noče biti enigmaična, temveč neposredno nagovarja gledalca. Obenem pa moramo biti pri tej jasni sporočilnosti kar se da previdni. Igralna karta, ki je priljubljeni Skočirjev motiv, ima večplasten pomen in zelo dolgo zgodovino univerzalnega simbola. Jezik simbolov, ki ga vsebuje se je kalil skozi tisočletja, od Egipčanske kulture naprej. Banalni predmet igre na srečo, je obenem tudi eden najbolj izdelanih in poglobljenih simbolov naše usode. Srčna kraljica je morda upodobitev ljubljenega bitja, obenem pa je tudi karta, ki jo bomo morda potegnili na plano, morda pa tudi ne. Okrogla ruleta z znaki pokrovih kart nas opomni, da smo včasih tudi sami zgolj figurice v nedoumljivi igri usode. Kolo sreče se zavrti in doletela nas bo ena izmed štirih možnosti – vse ostalo so samo variacije.
Vsebina Skočirjevih slik nas sooča s silnimi razponi od občutka nemoči do soočanja z nekontroliranimi silami, vendar slikar v likovno formalnem jeziku nadgrajuje občutenje usodnih stisk s preprosto življenjsko radostjo, ki nam jo nudijo doživljanja barv, vzorcev, lepote in dotikov. Ta dela nas s svojo eleganco in estetsko dovršenostjo ter večplastnostjo univerzalnih pomenov, ki jih slikar deli z vsakim izmed nas, popeljejo v svet prvobitnosti v katerem se prepletajo žalost in radost, temne in svetle izkušnje. Volja do življenja in radost bivanja.

dr.Tanja Mastnak

Kako ujeti materialnost, preden se razblini v nič
razstava akademske slikarke Mojce Zlokarnik, Galerija Šivčeva hiša Radovljica,
23. 9. - 26.10.2003, kustodinja razstave Barbara Boltar

Mojca Zlokarnik, rojena leta 1969, spada v tisto generacijo slovenskih umetnikov, ki so diplomirali na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja, generacijo, ki jo zaznamujeta radovednost in želja po več in drugačnih znanjih, ki jih lokalno okolje ne premore, in zato poišče možnosti za izobraževanje v tujini. Mojca je specializirala v Ljubljani slikarstvo in grafiko, tehnično znanje za realizacijo svojih idej v papirju pa je izpopolnila v tujini. Očaranost s staro kitajsko in japonsko umetnostjo, duhovnostjo orientalskega sveta ter grafična izobrazba so pri Mojci kreativno najbolje sovpadali v ročni izdelavi papirja.

Dela, ki jih je izbrala za pričujočo razstavo in označujejo zadnjih nekaj let njenega ustvarjanja ne moremo poimenovati ne grafike ne slike ne risbe, čeprav nosijo elemente vseh treh. So dela iz papirja, papir sam, papirnata masa, papirnati objekti. Zahtevajo drugačne, neklasične postavitve v prostor. Terjajo drugačno gledalčevo pozornost, saj delujejo na več človeških čutov hkrati.

Papirnati objekti

Skupne značilnosti Mojčinih papirnatih stvaritev so krhke strukture, zračnost in prosojnost, kar omogočajo različne vrste rastlinskih vlaken, iz katerih dela svoje objekte. Fascinirana na vsaki stopnji ustvarjanja z idejo o dematerializaciji, poleg različnih materialov, s katerimi ustvarja mreže/armature za svoje papirnate izdelke, posega tudi po različnih vrstah papirnih surovin. Najraje ima rastlinska vlakna kot so bombaž, različne vrste kozo vlaken ali vlakna abaca. Specifične materialne značilnosti teh vlaken ji omogočajo stopnjevanje prosojnosti. Pogosto na mrežo polaga različne materiale (ključi, trave, vejice, vlakna ipd.) ali izdela posebne ornamente (pentagon) in strukture iz sukanca. S tem spreminja teksture in doseže slikovite učinke. V seriji papirnatih del kot so npr. Mačje stopinje, Babičin cvern ali Spomin najbolje prihaja do izraza njeno poigravanje z materialnostjo in njenim izginevanjem v nič, kar v gledalcu pogosto vzbudi željo po dotiku. V teh papirnatih objektih se z barvo praktično ne ukvarja. Pušča ji naravno izraznost, redko dotiska drobcene detajle trav, listov, cvetic.

Druga, bolj barvita dela nastajajo z lepljenjem barvnih papirjev različnih tekstur in dotiskavanjem oblikovnih detajlov v nežnih rožnatih, sinjih, zelenkastih in oranžkastih pastelih.

Formatič

Mojčini formati so povečini ozki in podolgovati. Deloma zaradi tehničnih razlogov, večinoma pa po izbiri. V formatu se kaže ustvarjalkino navdušenje nad starim kitajskim in japonskim slikarstvom enako kot v drobcenih formalnih podrobnostih in nekaterih metodah dela. Podolgovate, bolj ali manj prosojne papirnate vertikale, viseče v prostoru ali horizontale pred steno, delujejo umirjeno, prefinjeno, nenasilno.
V delih, kjer se pojavi tipkana beseda, predvsem poezija Uroša Zupana, se format zreducira na majhno, intimno podobo, ki poudarja intimnost dogajanja med pesnikovo besedo in slikarkino vizualno govorico.

Vsebina

Mojca pravi, da figuralika v njenih delih prihaja iz intimnega in realnega sveta, iz bližnje in daljne okolice. To zlasti velja za dela, nekakšne intimne pejsaže, ki drobceno figuraliko črpajo iz narave, in v katera še ni vtkana bolj filozofska ideja o mikrokozmosu, ponazorjena s pentagonalno obliko in simbolno podaljšana v osebna vprašanja o lastnem "ženskem" obstoju. Ta dela naseljujejo krhke trave, cvetice, listi in vejice vrbe, v kolektivni zavesti simboli sreče in blaginje. Vitalnost vrbovega drevesa se v daljnovzhodni simboliki vrbe spremeni v simbol nesmrtnosti, drevesa življenja, plodnosti in čistosti. V Mojčini skromni, a skrbno izbrani figuraliki obstaja vsebinska in simbolna povezava med koščki realnega sveta, ki fragmentarno poseljujejo njena vertikalna dela na papirju, in med figuraliko z njenih zadnjih del, ki govori o večjem ustvarjalkinem socialnem angažmaju. Spet sicer fragmentalna figuralika rok in stopal govori o preizpraševanju njenega poslanstva ženske in umetnice - ženske, hrepeneče po umirjenem življenju v osebnem krogu, in umetnice, zavedajoče se svojega okolja, tradicije, svojega poslanstva, ki je komunikacija. Njena umetniška izpoved je obenem iskanje ravnovesja med širšo komunikacijo in intimo, tudi na račun očitka neaktualnosti.

Barva

Nekaj del na tej razstavi govori predvsem z barvo, vse drugo stopi v ozadje. Barva je v Mojčinih delih na papirju nekaj novega, saj jo je doslej zaposlovala predvsem materialnost/nematerialnost samega papirja. Barva, če se je pojavila, je bila bolj ali manj naglasitev materialnega. Deli kot sta Rodovnik in še bolj Pomlad govorita v glavnem samo z barvo. Živo rdeča in oranžna ter živo rožnata, vijolična in živo rumena so, kot da bi dihale vitalnost, ki je vrojene tako rodbinskemu rodovniku kot pomladnemu letnemu ?asu.

Razstava v Šivčevi hiši v Radovljici nas vodi v ustvarjalni, intimni svet, ki priča o umirjeni osebi in nemara deluje na prvi pogled celo krhko. Za zunanjim izgledom je skrita želja po raziskovanju, odkrivanju meja materialnega in nematerialnega ter ustvarjanju materialnega in duhovnega ravnotežja.
Komunikacija Mojce Zlokarnik je umirjena in nenasilna, zato tudi njeno ustvarjanje ne more biti drugačno kot prefinjeno, intimistično in izrazito individualno.

Mag. Breda Škrjanec