Poslikane panjske končnice so se pojavile sredi 18. stoletja, domnevno najprej na področju Gorenjske, odkoder izvira slikarsko nadarjeni Anton Janša (1734–1773), učitelj čebelarstva na Dunaju, in se v naslednjih desetletjih razširile še v njen osrednji del in čez Karavanke na Koroško. Največ poslikanih končnic je nastalo na Gorenjskem, Koroškem in v Savinjski dolini.

Predloge za motive so bile upodobitve v cerkveni umetnosti, ilustrirana biblija, podobice, slike na steklo, grafični listi.
Končnice so slikali poznobaročni in postbaročni podeželski slikarji, polkvalificirani kmečki podobarji, ki so izdelovali tudi slike na steklo, poslikavali pohištvo in hišna pročelja, in popolni samouki, ki so nespretno posnemali slikarje in podobarje.

Za slikanje na končnice so slikarji uporabljali barve iz naravnih pigmentov in laneno olje, ki je barvam dajalo obstojnost. V obdobju, ko je slikarstvo na panjskih končnicah začelo zamirati, so za slikanje uporabljali industrijske barve, ki so razpokale. Končnice iz konca tega obdobja, naslikane le z nekaj odtenki ene ali dveh barv, so slikarsko osiromašene. Tako likovno kot motivno nimajo s klasičnim slikarstvom na končnicah nič skupnega.

Poslikavanje končnic je doživelo svoj razcvet med 1820 in 1880, nato pa začelo usihati.