Kot je poročal duhovnik in uspešen kmetijski gospodar Peter Pavel Glavar, ki je deloval med leti 1744 in 1766 v Komendi pri Kamniku, je bilo v njegovem času čebelarstvo najbolj razvito na »srednjem Kranjskem«, v ravninskem delu v širši okolici Kranja in Kamnika. Upravičeno lahko domnevamo, da je enako veljalo za področje zdajšnje zgornje Gorenjske, odkoder so bili doma Glavarjev sodobnik Anton Janša, trgovec s čebelami Mihael Ambrožič in vzrejevalec matic Jan Strgar.

Anton Janša (1734–1773) je bil z dekretom cesarice Marije Terezije nastavljen kot učitelj čebelarstva na čebelarski šoli na Dunaju. V dveh knjigah je prikazal lasten način čebelarjenja (opisal panje, kakršni so bili tedaj v rabi na Gorenjskem, prevažanje čebel na pašo...) in nekaj pomembnih ugotovitev iz biologije čebel (spol čebel, oploditev matice izven panja, vzroki in znamenja rojenja...)

Mihael Ambrožič (1846–1904) je bil en prvih izvoznikov čebeljih družin. Skonstruiral je panj s prečno ležečimi satniki, ki se je razširil tudi izven Gorenjske. Jan Strgar (1881–1955) je 1903 ustanovil čebelarsko podjetje, ki je uspešno izvažalo kranjske čebele. 1910 je na lastni plemenilni postaji začel vzrejati matice in jih razpošiljati po svetu.
Strgarjevo delo je nadaljeval Franc Vovk na vzrejni postaji v Dragi pri Begunjah. 1960 sta vzrejevalca Ivan Rodman in Ciril Jalen prestavila plemenišče pod Zelenico, kjer je danes edina plemenilna postaja za vzrejo rodovniških matic kranjske čebele.
V Janševem času so bili na Gorenjskem že splošno v rabi iz desk zbiti ležeči panji, ki so kasneje dobili ime »kranjiči.« Sredi 18. stoletja so se na pročelnih deščicah tovrstnih panjev – panjskih končnicah – pojavile slikarije. Med nabožnimi motivi, ki so starejši, je največ upodobitev svetnikov. Profani motivi, med katerimi prevladujejo humoristični in satirični, so se pojavili konec 18. stoletja. Z Gorenjske, kjer je nastalo največ končnic, so se v naslednjih desetletjih razširile v osrednji del današnje Slovenije in čez Karavanke na Koroško.
Na Gorenjskem so se čebelarji dokaj zgodaj začeli organizirati. [e pred ustanovitvijo osrednjega čebelarskega društva je bilo 1883 v Lescah ustanovljeno čebelarsko in sadjerejsko društvo za Kranjsko, ki je 1884 štelo že čez 300 članov. V drugem letu delovanja so pripravili odmevno razstavo, ki je bila zaključena s slovesnim odkritjem spominske plošče Antonu Janši, »Najslavnejšemu kranjskemu čebelarju.«

Čebelarstvo na Dolenjskem so s svojim delovanjem še posebej zaznamovale tri osebnosti. Leta 1766 se je iz Komende na Lanšprež pri Mirni preselil duhovnik Peter Pavel Glavar, ki si je z izobraževanjem in podporami prizadeval za dvig čebelarstva. Fran Levstik je v spisu Bučelstvo dokazal poznavanje v tistem času najpomembnejših čebelarskih strokovnjakov in praktično znanje, ki ga je pridobil ob čebelarju Oblaku v domačih Retjah. Emil Rothschütz je s svojim bogatim čebelarskim znanjem, trgovanjem in spisi dvignil poznavanje in ugled kranjske čebele. Po končanem študiju kmetijstva se je 1856 naselil na Slovenskem in se začel ukvarjati s čebelarstvom in čebelarsko trgovino. Izdeloval in prodajal je čebelarsko orodje. V Podsmreki pri Višnji gori je ustanovil Kranjsko trgovsko čebelarsko postajo. Izvažal je matice in čebelje družine čiste „kranjske čebele.“ Na njegovo pobudo je bilo 1873 ustanovljeno Kranjsko čebelarsko društvo, ki mu je do 1875 predsedoval.
Čebelarske podružnice so se začele ustanavljati po letu 1900 z namenom pomagati čebelarjem in spodbujati razvoj čebelarstva. Med zaslužnimi ustanovitelji, predsedniki ali sodelavci podružnic so bili Viljem Rohrman, strokovni učitelj in ravnatelj 1886 ustanovljene Kmetijske šole na Grmu (Novo mesto), Anton Globelnik, Anton Lapajne, Vekoslav Lilija, Ludovik Puš, Aleksander Lunaček in drugi.
Dolenjski čebelarji so uporabljali panje kranjiče še v prvih desetletjih po 1900, ko so se že uveljavili panji s premičnim satjem. Poslikani kranjiči niso bili v splošni uporabi. Glavne paše so bile sadno drevje, kostanj in ajda. Iz več dopisov v Slovenskem čebelarju je videti, da je bila Dolenjska ugodna za čebelarjenje. Rothschütz naj bi na Dolenjskem vsako leto nakupil po več tisoč panjev.
Peter Pavel Glavar je pašne in čebelarske razmere na „srednjem Dolenjskem“ videl nekoliko drugačne kot na „srednjem Kranjskem.“ V primerjavi z Gorenjsko je imela Dolenjska, predvsem zaradi morjenja čebel v jeseni, komaj desetino toliko čebel. To je bila ena od zaprek, ki so po njegovem stale pospeševanju čebelarstva napoti. Kot en od ukrepov za odpravo le-teh bi bila ustanovitev čebelarskih šol za učence, kjer bi Glavar sam poučeval.
Neformalno je šola zaživela 1781 na Lanšprežu. Prvo čebelarsko šolo v slovenskem jeziku je tako dobila Dolenjska.

Ida Gnilšak