Kropa je bila v strokovni literaturi pogosto obravnavana. Dotaknila sta se je že Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske 1689 in Baltazar Hacquet v delu Oryctographia carniolica 1778. Njeno fužinarsko dejavnost in tehnično zgodovino je temeljito opisal Alfons Müllnr 1909 v obsežnem delu o zgodovini železarstva na Kranjskem, Goriškem in Istri od pradavnine do začetka 19. stoletja, v slovenskem jeziku pa leta 1969 Ivan Mohorič v dveh delih z naslovom Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem. V letopisu Matice Slovenske se je je v Zgodovini železarstva na Kranjskem dotaknil Anton Koblar. Poljudno jo je predstavil Rudolf Andrejka 1924 v knjižici Kropa in Kamna gorica. Pozneje sta izšli temeljni obravnavi Iz zgodovine hiše v Kropi Franja Baša 1953 ter Slovenska peč Franja Baša in Cirila Rekarja leta 1954. Svojevrsten spomenik je kroparskemu fužinskemu žebljarstvu postavil Jože Gašperšič v knjigi Vigenjc leta1956. Gašperšič je v šestdesetih letih objavljal strokovne članke v Kroniki slovenskih mest in Loških razgledih. Tehtni članki o Kropi v glasilu kroparske zadruge Zadrugar so z nekaj presledki izhajali od 1933 do 1946, v glasilu tovarne Plamen pa od 1972 do 1989. V slednjem je pomemben delež Janeza Šmitka, katerega obravnavi Krope med narodoosvobodilnim bojem in kroparskih družin sta izšli v dveh zbornikih, 1985 in 1998. Pomembna poglavja iz kroparske preteklosti in sedanjosti je ob 100. letnici tovarne Plamen leta 1995 zaokrožil obsežen in slikovit zbornik. V njegovem uvodnem članku je bila izražena želja, da bi v takšni in drugačni obliki o domačih krajih še pisali…
Zadnja leta se je okrog Kovaškega muzeja v Kropi oblikovala skupina ustvarjalnih in delovnih muzealcev različnih strok, ki se z novim zagonom loteva raziskovanja različnih tem. Zato smo se odločili pri Muzejih radovljiške občine izdajati glasilo. Poimenovali smo ga Vigenjc, ker vigenjc kot tehnični spomenik, zgodovinski in muzejski objekt ter turistična atrakcija zaznamuje kroparsko preteklost in sedanjost. Glasilo, ki bo izhajalo občasno, bo priložnost in izziv za pisce, ki jih zanima tematika Krope in njene širše okolice ter prijetna, čeprav ne vedno lahka obveza za uredništvo.
Prva številka je posvečena 100. obletnici rojstva znamenitega umetniškega kovača Joža Bertonclja. Prvi štirje članki so posvečeni neposredno Bertonclju. Umetnostna zgodovinarka, nekdanja direktorica Muzejev radovljiške občine Maruša Avguštin opisujeta svojo izkušnjo z Bertoncljem ter njegovo umetniško, kovaško in pripovedniško delo, slavistka, znanstvena sodelavka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU dr. Jožica Škofic, predstavlja jezik in izrazje v njegovih Kroparskih zgodbah, Joža Eržen, vodič in oskrbnik Kovaškega muzeja pa v zvezi z njim naniza anekdotične spomine Kroparjev. V naslednjih treh člankih etnologinja, kustodinja Saša Florjančič in etnologinja,višja kustodinja Gorenjskega muzeja v Kranju, mag. Tatjana Dolžan Eržen prvič strnjeno predstavljata zgodovino kroparskega umetnega kovaštva in umetnokovaško šolo, v kateri je Joža Bertoncelj tudi odigral svojo vlogo, dr. Jožica Škofic pa še tehnično izrazje umetnokovaške stroke. Ti članki so v glavnem napisani na podlagi podatkov, zbranih v študijskem krožku umetnega kovaštva, ki je pod vodstvom mag. Tatjane Dolžan Eržen potekal v Kovaškem muzeju in o katerem v zadnjem prispevku poroča sodelavka Kovaškega muzeja Metka Kavčič.

Verena Štekar-Vidic
direktorica Muzejev radovljiške občine

Joža Bertoncelj (1901–1976), mojster kovaške umetnosti

Maruša Avguštin
Joža Bertoncelj je znan kot najpomembnejši slovenski mojster v sodobnem umetniškem oblikovanju železa. Njegovo delo izhaja iz kroparske železarske oz. kovaške tradicije. Z umetnim kovaštvom se je seznanil v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno z delom in izobraževanjem v leta 1937 ustanovljeni umetni kovačnici pri tovarni Plamen. V takratnem ravnatelju Jožetu Gašperšiču je dobil široko razgledanega mentorja, ki ga je tudi uvedel v proučevanje kovaške literature. V času njegovega delovanja na Metalurškem inštitutu v Ljubljani (1950–56) so nastala mnoga odlična kovaška dela (kovane mreže, lestenci, svečniki) in spomenik žrtvam nacističnega koncentracijskega taborišča na Ljubelju po načrtu arhitekta Borisa Kobeta. To je bil čas njegove zrele kovaške oblikovnosti, ki mu je leta 1955 prinesla članstvo v Društvu slovenskih likovnih umetnikov uporabne umetnosti Slovenije in Jugoslavije. Po letu 1957 je koval spet doma v Kropi in Kamni Gorici (kovane mreže z bogato ornamentiko, nagrobniki, zmaji), zadnja leta življenja je v kovanju malih plastik uresničeval svoje kiparske ambicije (ovnove glave, maske). Leta 1974 je za kovani korpus Kristusa na križu prejel zlato medaljo na mednarodnem sejmu obrti v Münchnu. Leta 1975 je del svoje zbirke kovaških stvaritev poklonil Kovaškemu muzeju. Veliko najkvalitetnejših del je bilo prodanih v tujino, pa tudi za večino izdelkov, prodanih v domovini, za sedaj ni veliko podatkov. Vendarle so se ohranili nekateri ključni eksponati kroparskega in deloma kamnogoriškega obdobja v zbirki Kovaškega muzeja, v njegovi hiši v Kropi in na Metalurškem inštitutu v Ljubljani. Bertoncljeva dela kažejo na uglašenost materiala in tehnike, na organsko povezanost njegovih del s tradicijo slovenskega in evropskega (južnonemškega in avstrijskega) umetnega kovaštva, končno pa tudi na vedno opazen osebni pečat. V zadnjem obdobju njegovega ustvarjanja v Kropi je vse pomembnejšo vlogo prevzemala plastika, poudarjeno dekorativnost kamnogoriškega obdobja pa je zamenjala vsebinska poglobljenost. Pri moderni plastiki Krucifiksa ni nobenega okrasa, svojo ekspresivno silo dosega z uporabo najbolj skopih in enostavnih tehničnih prijemov. Svojo ustvarjalnost je Bertoncelj tako zaključil s polnovredno kiparsko umetnino, po kateri je pravzaprav tudi vedno težil in ki mu je nazadnje tudi prinesla mednarodno javno priznanje.

Kroparske zgodbe Joža Bertonclja

dr. Zmago Šmitek
Knjigo Kroparske zgodbe je Joža Bertoncelj izdal v samozaložbi leta 1974. V njej lahko prepoznamo njegovo zadnjo pomembnejšo stvaritev, ki je bila hkrati obračun z lastnim življenjem, nostalgičen spomin na odhajajočo generacijo starih Kroparjev in nekrolog načinu bivanja, ki je imel zanj veliko moralno in simbolično vrednost. Zamisel za zapisovanje »kroparskih zgodb« je Bertoncelj najbrž dobil v tovarniškem glasilu Zadrugar, v katerem je bilo objavljenih nekaj spominov na staro Kropo, ter v prvem povojnem desetletju, ko je v Kropi pod vodstvom Jožeta Gašperšiča in dr. Franja Baša potekalo živahno zbiranje zgodovinskih virov, folklornega izročila, narečnih posebnosti in predmetov materialne kulture za Kovaški muzej. Med domačini, ki so se povezali v Muzejsko društvo in pripomogli k ustanovitvi muzeja, je bil tudi Joža Bertoncelj. Nekatere od njegovih najboljših kroparskih zgodb so nastale prav sredi petdesetih let. Sledile so še druge, objavljene v koledarjih Mohorjeve družbe, nekatere Bertoncljeve zapise pa so po vsem sodeč spodbudili pogovori z raziskovalci Inštituta za slovensko narodopisje. Knjiga Kroparske zgodbe obsega 38 črtic, v njih je Bertoncelj nanizal življenske zgodbe starih Kroparjev. Opisal pa je tudi krajevne šege in navade, nabiranje borovnic, malin in suhljadi, lovce in ptičarje, Rome, rudarje, oglarje in fužinske delavce, tovornike, lovsko bratovščino, odnose Kroparjev z okoličani… Da bi bralce približal svoji osebni resnici in zgodovinskemu sporočilu, se je Bertoncelj opiral na domače besedišče. Njegovo delo je zakladnica predmetnih, krajevnih in ledinskih imen ter osebnih vzdevkov. Ta krajevna in časovna določnost daje njegovim pripovedim posebno barvo in čar.

Narečno besedje v Kroparskih zgodbah

dr. Jožica Škofic
Bertoncljeve Kroparske zgodbe – zbirka 38 kratkih pripovedi in enega dramskega besedila ter nekaj vanje vpetih pesmi – so nekoliko nenavaden spoj avtorske leposlovne umetnosti in slovstvene folklore; Bertoncelj je v njih prepletel izvirno literaturo (Art of Fiction) s svojimi spomini na otroštvo, vaške posebneže, krajevne običaje, dogodke, povezane s svetovnima vojnama, in s krajevno slovstveno folkloro (anekdote, zbadljivke, povedke, pesmi, pregovori), literariziral pa je tudi nekatere dogodke iz krajevne zgodovine. Njegova literatura je individualna, avtorska, čeprav velik del njegovih literarnih tem izhaja iz slovstvene folklore domačega kraja. Predstavljeno je prepletanje folklornega slovstva in izvirne književnosti v tem literarnem delu, večji del razprave pa raziskuje prepletanje knjižnega in narečnega – predvsem besedje, ki ga je avtor vpletel v svoje literarno delo z namenom, da bi bralcem učinkoviteje predstavil literarni prostor in literarne osebe – Kropo, njene prebivalce in njihov govor, ki je izrazito drugačen od vseh sosednjih govorov. Zapisano besedje je tudi pomembno gradivo za nastajajoči slovar kroparskega govora in je v članku predstavljeno v obliki, ki je uveljavljena v sodobnem slovenskem narečnem slovaropisju.

Spomini na Joža Bertonclja

Joža Eržen
Joža Bertoncelj je ostal živa podoba v spominu sodobnikov. Pripovedi o njem so največkrat vesele in neposredne, odkrivajo pa ga predvsem kot posebneža. Bil je umetnik, navzoč v javnem delovanju, živel pa je na čisto svoj način, po sebi lastnih predpisih. Tudi zdaj takšnega človeka težko razumemo, ostane nam tuj. Veliko zgodb govori o njegovem odnosu do sokrajanov in okolice, pa tudi o njegovem delu. Zanesljivo obstaja o njem še veliko zgodb, ki niso zapisane. Zbiranje se zato nadaljuje.

Umetno kovaštvo v Kropi 1901-1991

Saša Florjančič
Institucionalizirane oblike rokodelske obdelave železa in nekaterih barvnih kovin za uporabne in okrasne namene so se v Kropi razvijale po letu 1900: umetno kovaštvo (od 1901 dalje), graverstvo in cizelerstvo (od 1951 dalje); sprva v okviru Kovinarske zadruge Plamen Kropa (do 1947) in njeni naslednici Tovarni vijakov in žebljev Plamen, od 1956 dalje pa v podjetju Umetnokovinska obrt Kropa, krajše UKO Kropa. Umetno kovaštvo so so v zadružni proizvodni program, ki je sicer obsegal predvsem izdelovanje vijakov in žebljev, prvič poskusno uvedli leta 1901, s strokovnimi podlagami pa leta 1936, ko je v zadrugi začela delovati prva umetna kovačnica. Po drugi svetovni vojni je bilo njeno delo potrebno organizirati na novo, nekaj novih kadrov je kovačnica pridobila z Industrijsko kovinarsko šolo (do 1951), po njeni ukinitvi pa je tovarna Plamen ustanovila svojo Šolo za umetno kovinarstvo z umetnokovaškim, graverskim in cizelerskim oddelkom (do 1954). Ker se proizvodnja malih serij izdelkov in unikatov ni ujemala z osnovno dejavnostjo Plamena, je leta 1956 nastalo samostojno podjetje UKO Kropa. Predmet poslovanja je obsegal izdelovanje predmetov na obrtni način v strokah umetnega kovaštva, graverstva in cizelerstva, za prodajo na domačem in tujem, zlasti nemškem trgu; nosilna dejavnost je bila vedno umetno kovaštvo. Standardni program (predvsem svetila in manjši uporabni predmeti) je do 70. let povečini odkupoval DOM, trgovsko podjetje za prodajo izdelkov domače in umetne obrti iz Ljubljane, v prvi polovici 70. let pa je UKO pretežni del dohodka ustvaril z izvozom. Za nemške kupce je bilo zasnovanih nekaj novih izdelkov, med njimi velike kovane živalske figure in horoskopi za stenski okras ali kot vgradni element za ograje ter kovano cvetje. Pozneje izvoz ni več dosegel takšnega obsega, pa tudi na širšem domačem trgu je le občasno prihajalo do večjih naročil. Proizvodnja je postajala vse bolj dvosmerna: nasproti izdelavi pravih kovaških izdelkov se je postopno večal delež strojnega dela, zlasti pri izdelavi stavbnega okovja za lesno industrijo, ki je v 80. letih postalo pomemben del proizvodnje UKO. Tudi v graversko-cizelerskem oddelku se je proizvodnja skrčila na nekaj dekorativnih izdelkov iz tolčenega bakra, pomembnejši del proizvodnje oddelka pa so sestavljali žigi in pečatniki za pošte, banke in druga podjetja, jekleni žigi za železarne, razne šablone in klišeji za frankirne stroje. Po osamosvojitvi Slovenije je proizvodni program še vedno obsegal izdelke t.i. standardnega programa, ki ob nekaterih novejših izdelkih izhajajo še iz petdesetih let, stavbno okovja za lesno industrijo, nekaj let so bili za obstoj podjetja pomembni tudi dodelovalni posli za nemškega kupca. Podjetje v zadnjih letih išče novo identiteto pri kovaških izdelkih za javno razsvetljavo.

Iz kroparske umetnokovaške terminologije

dr. Jožica Škofic
V članku so predstavljeni način in rezultati zbiranja narečne terminologije s področja ročnega umetnega kovaštva v Kropi na Gorenjskem. Strokovno besedje, v prispevku so zbrana predvsem poimenovanja umetnokovaških izdelkov in njihovih delov, je predstavljeno v obliki gradiva za slovar. Del zbranih narečnih izrazov je mogoče najti tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, le približno petina (ali celo manj) pa je prevzetih besed / izposojenk – predvsem iz oz. preko nemškega jezika, kar je zaradi močne zgodovinske povezanosti kraja in predvsem stroke (tako kovanja žebljev v preteklosti kot sodobnega umetnega kovaštva) na nemško jezikovno področje razumljivo. Največ prevzetih izrazov je med samostalniki, ki označujejo orodja ter izdelke in njihove sestavne dele, manj pa med glagoli in glagolniki, ki označujejo delovne postopke. Poimenovanje izdelkov je različno motivirano – največkrat gre za obliko predmeta ali podobnost s čim, predmet je lahko poimenovan po kakem sestavnem delu, nekateri umetnokovaški izdelki so poimenovani po naročniku ali načrtovalcu oz. kovaču, ki ga je naredil. Motivacije nekaterih poimenovanj ni bilo več mogoče ugotoviti – tu pa gre za izrazito šaljiva poimenovanja, ki so se ohranila v žargonu kroparskih kovačev več desetletij. Eden izmed delovnih postopkov (navijanje storža) je v članku predstavljen tudi s skico in narečnim besedilom (kovačevim pripovedovanjem o izdelavi storža).

Kovinarska šola v Kropi (1936–1954)

mag. Tatjana Dolžan Eržen
Prva žebljarska in železoobrtna zadruga v Kropi (ust. 1894), predhodnica tovarne vijakov Plamen, je v skladu s spoznanjem, da potrebujejo za svoj napredek delavce z več znanja, ves čas svojega obstoja organizirala različne oblike izobraževanja za svoje delavce: različne tečaje in predavanja ter ustanovila svojo obrtno nadaljevalno šolo. Leta 1936 je dosegla ustanovitev triletne javne Kovinarsko strokovno nadaljevalne šole, ki je izobraževala učence za tri poklice: strojni kjučavničar, stavbni ključavničar in umetni kovač. Upravnik šole je postal njen snovatelj, ravnatelj zadruge Jože Gašperšič. Od leta 1936 do 1942 sta diplomirali dve generaciji (od 30-40) učencev. Po drugi svetovni vojni je šola nadaljevala z delom pod imenom Industrijska kovinarska šola (IKŠ) in se s podržavljenjem zadruge leta 1947 vključila v skupino industrijskih kovinarskih, metalurških in rudarskih šol, ki jih je finančno in administrativno vodila Glavna direkcija kovinske industrije pri Ministrstvu za delo LRS. Na IKŠ Plamen je v letih 1954-51 diplomiralo okoli 100 učencev, za njihovo nastanitev je bil leta 1948 zgrajen internat. Upravnik šole je leta 1946 postal inženir Jože Bandel, prav njemu učenci tudi pripisujejo največ zaslug za dobro izobrazbo in sloves kroparske IKŠ (uspehi na tekmovanjih kovinarskih šol). Že po letu 1949 je šola po planskih normativih imela premalo učencev, zato je Glavna direkcija kovinarske industrije 2. avgusta 1951 šoli poslala dopis o njeni ukinitvi. Po letu 1951 so v Kropi uspeli obdržati le izobraževanje vajencev umetnega kovaštva, graverstva in cizelerstva pod imenom Šola za umetno kovinarstvo, ki je delovala do leta 1954. Prvič in obenem zadnjič se je v Sloveniji oblikovala takšna šola, ki bi se v nadaljevanju lahko razvila v priznano šolo za oblikovanje kovin. Tako pa se je izšolala le generacija umetnih kovačev, graverjev in cizelerjev, ki je postala kadrovski temelj leta 1956 od Plamena odcepljenega podjetja UKO.

Študijski krožek Kroparsko umetno kovaštvo

Metka Kavčič
Študijski krožki so neformalna oblika izobraževanja odraslih, naravnana v osebnostni razvoj vseh udeležencev, z njihovim delovanjem pa tudi razvoj skupnosti, v kateri živijo. Projekt Študijski krožki vodi Andragoški center Slovenije, ki od leta 1993 usposablja tudi mentorje oz. vodje krožkov za pridobitev licence, potrebne za prijavo krožkov na razpisih Ministrstva za šolstvo in šport. Študijski krožek Kroparsko umetno kovaštvo je z delom začel septembra 2000, potekal je do pomladi 2001 v Kovaškem muzeju v Kropi pod mentorstvom mag. Tatjane Dolžan Eržen iz Gorenjskega muzeja v Kranju in strokovnim vodstvom kustodinje Saše Florjančič. Člani krožka so bili domačini iz Krope in okolice, nekateri med njimi so aktivno soustvarjali umetno kovaške izdelke v tovarni UKO. Cilj krožka je bilo dokumentirati stoletno dediščino umetnega kovaštva v Kropi. S pomočjo ohranjenih fotografij, katalogov in s pričevanji nekdanjih ustvarjalcev so bili zbrani podatki o skoraj tisoč izdelkih. Kovaški muzej je s študijskim krožkom pridobil veliko koristnih podatkov. Krožek je pomenil uvod v nadaljne strokovno delo, t.j. raziskave na terenu, zbiranje gradiva, fotografiranje in dokumentiranje dediščine in sodobnosti kroparskega umetnega kovaštva.