| |
 Tokratna jubilejna 10. številka Vigenjca se na videz nekoliko odmika od začrtane poti predstavitve načina življenja, gospodarstva, kulturne in zgodovinske podobe Krope in njene okolice, ki jo publikacija vsako leto predstavlja. Številko posvečamo kroparski stavbni dediščini in njeni spomeniški zaščiti. Kropa je bila kot prvo naselje v Sloveniji spomeniško zaščitena leta 1953.
Namen prvega prispevka, ki sem ga pripravila urednica številke, je na poljuden način predstaviti dediščino kot del vsakdanjosti, razložiti razlike med materialno in nematerialno, med premično, nepremično in nenazadnje nesnovno dediščino ter nakazati tudi na nekaj možnosti in priložnosti, ki jih njeno ohranjanje nudi.
Etnologinja-konservatorka Saša Roškar z Zavoda za spomeniško varstvo Slovenije, enota Kranj, v svojem prispevku predstavi delovanje spomeniške službe v Kropi od začetkov do danes s poudarki na dokumentih iz 50. in 60. let 20. stoletja, ki odstirajo začetke formiranja spomeniške službe ter osnovne konservatorske dileme, ki so tudi danes še kako žive. Predstavi delo pod vodstvom Franja Baša v petdesetih letih in Ivana Sedeja v sedemdesetih letih ter kasnejša in tudi zdajšnja prizadevanja pri ohranjanju in varovanju stavbne dediščine Krope.
Dr. Vito Hazler, izredni profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, v prispevku razmišlja o pomenu celostnega varovanja dediščine v njenem prvotnem okolju. Pomen in prakso celostnega varstva predstavi s pomočjo konkretnih primerov iz Slovenije. Takšno varstvo si po njegovem mnenju zaslužita tudi trg Kropa in vas Kamna Gorica, ki bi se ob kvalitetnem celostnem programu varstva lahko pomerila v kandidaturi za vpis v seznam svetovne kulturne dediščine, kamor po mnenju avtorja nedvomno sodita zaradi svojih izjemnih časovnih, socialnih, gradbeno-razvojnih, likovnih in predvsem prostorskih identitet, ki so se tu stoletja zbirale in ustvarile neločljivo celoto.
Četrti prispevek je refleksija domačina, muzejskega tehnika Joža Eržena, ki predstavlja svoje videnje na dediščino Krope nekoč in danes, na odstranjevanje in propadanje nepremične tehniške dediščine v 20. stoletju, ki je močno spremenilo videz naselja. Kljub temu z optimizmom pokaže na pobude in aktivnosti Zavoda za spomeniško varstvo po letu 2007 in obnove s pomočjo Kulturnega tolarja.
V zaključku prvega dela študent teologije, domačin Anže Habjan predstavi pomen in delo ljubiteljev pri ohranjanju dediščine Krope in izpostavi primer hiše Fovšaritnica, ki jo v trškem jedru ohranja kot hišo z ljubiteljsko zbirko in prireditvami ter tako na svoj način skrbi za ohranjanje in popularizacijo kroparske dediščine.
Drugi del Vigenjca predstavlja pet prispevkov, ki se osredotočajo na posamezne primere kroparske dediščine. Konservatorska svetovalka ZVKDS Mojca Tercelj Otorepec predstavlja hišo Fovšaritnico, tipično fužinarsko hišo v Kropi z ohranjeno notranjo strukturo prostorov, ki jo v zadnjih letih bogati še že omenjena ljubiteljska dejavnost. Mlada etnologinja, konservatorska pripravnica na kranjskem Zavodu, Tjaša Rotar je v prispevku predstavila dve po času nastanka zelo različni stavbi – Klinarjevo hišo in sindikalni, danes kulturni dom. Stavbi povezuje vloga v družbenem življenju Krope, ki sta jo obe v nekem obdobju imeli, danes pa sta vsaka zase pomnik svojega časa in zato obe vpisani v register kulturne dediščine.
Še en primer truda ljubiteljev domače dediščine spoznamo v prispevku domačega etnologa in zgodovinarja Tonija Bogožalca. Predstavil je delo članov Krajevne skupnosti Kropa od leta 1998 do 2007, ko so s sredstvi t. i. Kulturnega tolarja uspeli obnoviti nekaj kroparske dediščine. Najobsežnejša je bila obnova Bajerja Spodnje fužine v letih 2000 in 2001, ki jo avtor podrobno predstavi. Po letu 2007 je vodenje projektov z naslova Kulturnega tolarja za področje Krope prevzela Občina Radovljica. Ob urednikovanju Vigenjca je bil v načrtu tudi prispevek, ki bi orisal njihova prizadevanja in delo, a ga do zaključka redakcije žal nismo prejeli.
Mag. Eva Tršar Andlovic, višja konservatorka-restavratorka kranjskega zavoda za spomeniško varstvo, v prispevku predstavlja konservatorsko-restavratorske raziskave in prenove na stavbni dediščini v Kropi v zadnjih letih. V letih 2007–2010 je spomeniška služba sodelovala pri obnovi obeh cerkva v Kropi, pri dveh kapelicah in več profanih stavbah. V prispevku avtorica predstavi raziskave in dela na Potočnikovi kapeli, Cerkvi Device Marije in na Fovšaritnici.
Vigenjc zaključujemo s prispevkom konservatorske svetovalke Saše Lavrinc, ki na poljuden način predstavlja prostorske akte, dokumente, ki vplivajo na oblikovanje prostora tudi v Kropi.
Besedilom je dodana osrednja slikovna priloga, ki je razdeljena v dva dela. V prvem smo z arhivskimi fotografijami skušali zajeti podobo Krope v 20. stoletju, v drugem pa s pomočjo bogate fotodokumentacije predstavljamo obnove izbrane kroparske dediščine v prvem desetletju 21. stoletja.
Tudi tokrat Vigenjca ne bi bilo brez sodelavcev številke, ki se jim še enkrat zahvaljujem. Posebna zahvala pa naj velja Saši Roškar z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Kranj in kustodinji Kovaškega muzeja Saši Florjančič za pomoč pri urejanju slikovne priloge.
Kaja Beton, urednica številke
Za povzetke iz 10. številke VIGENJCA, kliknite na spodnjo tabelo 
|
 Povzetki 10. številke VIGENJCA...
| Iz tokratne vsebine: |
Kaja Beton:
Kulturna dediščina - kaj je in zakaj jo varovati?
 V prispevku avtorica razloži osnovno terminologijo, povezano z dediščino. Na poljuden način predstavi pojem dediščina, ki se deli na naravno in kulturno dediščino ter povzame pojmovanje dediščine kot izročila, tradicije, zgodovinskega spomina, preteklosti; kot gmotne, družbene in duhovne sestavine kulture in načinov življenja, ki vsakokratno sedanjost povezujejo s prejšnjimi obdobji. Pomensko precej ožje so definicije dediščine opredeljene v zakonodaji, saj ta razume pod terminom dediščina nekaj, kar je po ocenah stroke vredno ohranjanja in varovanje tudi s pomočjo zakonov ter vpisano v register kulturne dediščine.
Dediščina se skladno s svojo pojavno obliko deli na materialno in nematerialno ter na premično in nepremično. Od vrste dediščine so odvisne metode varovanja in ohranjanja. V nasprotju s premično dediščino, ki je stvar varovanja muzejev, knjižnic in arhivov, je varovanje nepremične dediščine bolj kompleksno in zahteva celosten pristop, v skladu z okolico, vsebino in funkcionalnostjo stavbe.
V Kropi je okolje narekovalo položaj in obliko stavb, socialna razslojenost, nastala zaradi fužinarstva, tipe stavb in njihovo notranjo razdelitev, gospodarska usmerjenost je narekovala proizvodne obrate, obrt in letni časi pa tudi šege in navade. Prav nič ni nastalo kot nepotrebno in samoumevno, vse je bilo in je nastalo s posebnim razlogom in se z razlogom tudi ohranilo do danes. Dediščina Krope se je in se bo, tako kot dediščina vsakega drugega kraja, spreminjala. Le tako namreč lahko preživi v sedanjosti in za prihodnost. Ob premišljeni rabi dediščine pa je njena vloga v sedanjosti lahko pozitivna na področju vzgoje in izobraževanja, bivanja in stavbarstva, revitalizacije starih vaških, trških in mestnih jeder, kulinarične kulture, domače in umetnostne obrti, turizma, glasbe, plesa, prireditev, zabave, gospodarstva in identitete.
|
|
Saša Roškar
Kropa – od leta 1953 zavarovana kot kulturni spomenik
 Prispevek predstavlja delovanje spomeniške službe v Kropi od njenih začetkov do danes. Večji poudarek je na dokumentih iz 50. in 60. let 20. stoletja, ki odstirajo začetke formiranja spomeniške službe ter osnovne konservatorske dileme, ki so tudi danes še kako žive.
V dokumentaciji, ki jo hrani Informacijsko dokumentacijski center za dediščino (INDOK) pri Ministrstvu za kulturo RS je zabeleženo, da je France Stele, prvi poklicni konservator pri nas, obiskal Kropo avgusta 1930. Ohranjen je njegov terenski zapis in fotografija. Po drugi svetovni vojni je bil ustanovljen Zavod za spomeniško varstvo LRS, ki je bil pristojen za izdajo dovoljenj posameznim lastnikom za posege na spomeniško zavarovanih objektih.
Na pobudo izjemnega poznavalca Krope – Franja Baša je bila Kropa leta 1953 z odločbo zavarovana kot kulturni spomenik. Odločba, ki ni bila nikoli kasneje usklajena s sodobnejšimi varstvenimi predpisi, ostaja pravni temelj za varovanje Krope tudi danes. Leta 1973 in 1974 je bila pod vodstvom Ivana Sedeja opravljena obsežna topografska študija, v kateri je bila Kropa osvetljena z različnih gledišč, poleg tega pa študija prinaša še popis posameznih objektov ter arhitekturne izmere in fotografsko gradivo. Elaborat je tudi danes dragocen in najbolj dovršen pripomoček za konservatorsko delo v Kropi.
Danes je v Kropi v Register nepremične kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, vpisanih 52 enot nepremične kulturne dediščine, od teh so tri razglašene za spomenik.
Konservatorji si želimo, da bi z lastniki lahko vzpostavili dialog, ki bi slednjim omogočal življenje z dobrinami, ki jih prinaša sodobnost, hkrati pa ohranjal pomembno kulturno izročilo Krope, ki je danes zapisano v predmetih, ki jih hrani muzej, v zgodbah in v stavbni dediščini trga – dediščini ki je nema pričevalka sprememb v tej ozki in senčni dolini od ustanovitve Krope do danes.
|
|
dr. Vito Hazler
Celostno varstvo dediščine v njenem naravnem okolju
 Osnovni cilj varstva dediščine je ohranjanje v njenem prvotnem, torej naravnem okolju. Tam so kulturni pojavi v preteklosti nastali in tam jih je mogoče najbolje celovito raziskovati, obnavljati, ohranjati in interpretirati. Vsakršno prestavljanje dediščine v drugo okolje sproža inkubacijske postopke za prilagoditev dediščine novemu okolju, pa naj si gre za dejavnost posebnih vrst varstvenih ustanov, domove zbirateljev ali okolja gospodarskih in komercialnih prizadevanj.
Celostno varstvo dediščine je dejansko najbolj učinkovito v njenem naravnem okolju, kjer je dediščina družbeno najbolj prepričljiva in sprejemljiva in omogoča učinkovito vstopanje v sodobno javno življenje. A kljub vsej vsestranski učinkovitosti varstva dediščine v naravnem okolju, so bili že v preteklosti potrebni določeni ukrepi, ki so prav zaradi izrazite ogroženosti ali pa nezadržne želje po zbirateljstvu in posedovanju, njeno varstvo prenesli v izbrane zasebne zbirke in zlasti družbene varstvene ustanove. Slovenska etnologija se že desetletja aktivno vključuje v celostno varstvo dediščine, kljub temu da jo marsikje še vedno silijo v okove vrtičkarstva.
Prav zato etnologi niso ostali brezbrižni ob šokantnih novicah Ministrstva za kulturo Republike Slovenije novembra 2010, ki je v prodajo ponudilo kar devet slovenskih gradov. A dogodek ni spregledljiv! Danes gradovi, jutri Prešernova hiša v Vrbi, pojutrišnjem Kavčnikova domačija na Zavodnju nad Šoštanjem in čez nekaj dni še Oplenova hiša v Studorju, pa Muzej na prostem Rogatec in Hribarjeva hiša v Cerkljah - in morda bo nekdo proti koncu samostojne Slovenije razprodal kar vso Slovenijo, skupaj z njenimi vasmi, trgi in mesti.
Morda bo takrat že prepozno, da bi nam angleški in drugi tuji ljubitelji dediščine še naprej prikazovali stoletno modrost svoje kulture, da v izročilu in tradiciji korenini bodočnost in predvsem osebnostna in kolektivna samozavest. Iz izhodišč celovite obravnave in varstva dediščine se namreč lahko gradi tudi celovito načrtovanje nacionalne prihodnosti, kar še posebej velja sedaj, ko različni nosilci sonaravnega in trajnostnega razvoja iščejo podlage za preživetje celotne skupnosti in morda celo planeta.
Poleg številnih slovenskih krajev z veliko socialno-kulturno težo si celostno varstvo zaslužita tudi imenitni trg Kropa in slikovita vas Kamna Gorica. V kolikor bi jima takšno varstvo vendarle zagotovili, bi se lahko pomerila v kandidaturi za vpis v seznam svetovne kulturne dediščine, kamor po mnenju avtorja tega zapisa nedvomno sodita zaradi svojih izjemnih časovnih, socialnih, gradbeno-razvojnih, likovnih in predvsem prostorskih identitet, ki so se tu stoletja zbirale in ustvarile neločljivo celoto.
|
|
Joža Eržen
Ohranjanje kroparske dediščine
 Kropa se je od v začetka 16. stoletja zraven železarstva, tudi družbeno močno razvijala. Vendar pa je bila zaradi zemljepisne lege odvisna od naravnih zalog železne rude in ko je te zmanjkalo, je tudi kraj začel propadati. Z ustanovitvijo železarske zadruge, so propad preprečili in ne samo to, želeli so ohraniti tudi dediščino prednikov. S svojim delom, znanjem in voljo, so bili zgled ostalim.
Vrhunec pa so doživeli, ko je takratna oblast Ljudske republike Slovenije izdala odločbo o zaščiti starega trškega jedra. Vendar pa je bila za prebivalce ta zaščita huda obremenitev, saj si skoraj niso smeli izboljševati življenjskih pogojev. V odločbi je tudi člen, kjer piše, da morajo lastniki sami popravljati spomeniško zaščitene objekte. To bi morala upoštevati tudi država. Talilnica iz poznega srednjega veka, je tak primer.
Po drugi strani so naravne nesreče spreminjale podobo kraja in ga z arhitekti, ki Krope niso poznali, čisto drugače obnovili, ne glede na zaščito. Lahko bi se posvetovali z domačini, ki vejo, kaj se dogaja skozi obdobja s prostorom, kjer živijo.
Tudi davek na stavbno zemljišče plačujemo v kraju, ki je spomeniško zaščiten. Pristojne institucije bodo morale izdelati dober načrt, če bodo želele obdržati prebivalce v zaščitenem kraju in da se ti ne bodo počutili, da živijo v rezervatu.
|
Anže Habjan
Ljubitelji in nepremična kulturna dediščina v Kropi
 Življenje v Kropi se je v 20. stoletju pričelo močno spreminjati. S spremembami pa se je med domačini pojavilo tudi zavedanje, kako velika je zapuščina, ki so jo dolga leta ustvarjali njihovi predniki. Z ustanovitvijo žebljarske zadruge konec 19. stoletja so domačini postopno pričeli z zbiranjem pomembnih dokumentov in izdelkov iz preteklosti ter urejanjem arhivskega gradiva. Vsem dejavnostim ohranjanja in pobudam po varovanju je sredi 20. stoletja sledila ustanovitev Kovaškega muzeja.
Snovanje muzeja in njegova ustanovitev je bila plod dela domačinov in stroke, ki je bdela nad delom ljubiteljev. V letu 1953 je s spodbudo stroke in voljo ter razumnostjo domačinov Kropa postala zaščitena kot kulturni spomenik.
Veliko vlogo pri ohranjanju nepremične kulturne dediščine je imel tudi odbor Kovaškega muzeja, ki je združeval ljubitelje iz Krope, kasneje pa nekateri posamezni domačini, kot sta Jože Bertoncelj in Janez Šmitek. Primer ljubiteljske dejavnosti na področju ohranjanja kulturne dediščine v Kropi v zadnjem desetletju je Fovšaritnica. Stara fužinarska hiša v središču Krope, v kateri od leta 2001 nastajajo različne zbirke in se odvijajo razne dejavnosti.
V značilnem ambientu je s postavitvijo notranje opreme predstavljeno nekdanje življenje Kroparjev. Delovanje Fovšaritnice, ki temelji na ljubiteljstvu, je v svojem desetletnem obdobju večkrat pokazalo na nujnost vzajemnosti stroke in ljubiteljstva. Avtor izpostavlja, da je veliko dela pri ohranjanju dediščine v Kropi, tako nepremične kot premične, v prvih povojnih desetletjih slonelo predvsem na ljubiteljski dejavnosti, ki jo je podprla stroka. Zgodovinski dogodki nam tako prikazujejo, kako pomembno je sodelovanje ljubiteljev in stroke pri varovanju kulturne dediščine.
|
|
Mojca Tercelj Otorepec
Fovšaritnica – fužinarska hiša in ljubiteljska dejavnost
 Avtorica, etnologinja konservatorka pri ZVKDS, OE Kranj, je med letoma 2000 in 2003 sodelovala pri pripravi evidence nepremične kulturne dediščine za vpis v register nepremične kulturne dediščine, uradne zbirke podatkov o nepremični kulturni dediščini na območju Republike Slovenije. Med drugim je bila zadolžena tudi za pripravo evidenc za nepremično kulturno dediščino Krope, kroparskih hiš in načinov življenja njenih stanovalcev.
Med letoma 2007 in 2008 je sodelovala pri projektu Slovenskega etnološkega društva za popis premične dediščine na Slovenskem. Projekt se je razvil v delavnice o zbiranju in popisovanju premične kulturne dediščine za ljubitelje. V projekt se je vključil tudi mladi zbiralec kroparskega gradiva Anže Habjan, ki je od leta 2001 v hiši Kropa 27, t.i. Fovšaritnici, pripravil že več razstav na temo življenja v hiši in v Kropi nasploh. Takšno delo je pomembno za spoznavanje tako zgodovine hiše kot za njeno nadaljnjo namembnost.
Avtorica tudi razmišlja o možnostih drugačne zasnove varstva kulturne dediščine v širšem kontekstu, v pomenu muzeja na prostem. Fovšaritnica kot ena izmed značilnih fužinarskih hiš bi bila lahko dopolnitev h kulturni podobi Krope in predstavitev načina življenja žebljarskih družin in situ. V Fovšaritnici je tako spodnji nivo podstrehe urejen v pomenu življenja prav teh družin in prikazuje opremo kamer ter ognjišča na podstrehi. V drugem nadstropju je bilo do danes že več razstav, bodoči namen pa najbrž ni usmerjen v razstavno dejavnost, temveč v skupno druženje domačinov in prišlekov v pomenu ohranjanja dediščine in spoznavanja kroparskih ljudi.
Avtorica izpostavlja, da raziskave načinov življenja ljudi v posameznih hišah kot tudi v naseljih vodijo k boljšemu sodelovanju z lastniki stavb, spoznavanju razvoja stanovanjske kulture ter lažjih pristopov k ustrezni obnovi le- teh. Prav tako predstavlja ohranjena hiša, ki je ovrednotena kot nepremična kulturna dediščina, svojevrsten spomenik načina življenja njenih stanovalcev in lastnikov. Ljubiteljsko zbirateljstvo in raziskovanje dediščine načinov življenja, ki je pozitivno naravnano, pomeni pomemben doprinos k zgodovinskemu izročilu Krope.
Primer Fovšaritnice ponuja združitev starega in novega izročila, ki bi povezovalo domačine in prišleke. S takšno celostno, tudi vsebinsko obnovo hiše pa je moč zagotoviti prihodnost obstoja te, lahko pa tudi drugih podobnih hiš.
|
Tjaša Rotar
Zadružni in sindikalni dom v Kropi kot zbirališči lokalnega prebivalstva
 Zadružni dom oziroma Klinarjeva hiša (Kropa 10) in sindikalni oziroma kulturni dom (Kropa 3) sta stavbi, ki sta vsaka po svoje zaznamovali zgodovino Krope. Gre za mogočni zgradbi, z zanimivimi arhitekturnimi detajli iz različnih zgodovinskih obdobij – prva iz 18. in 19. stoletja, druga pa iz let po drugi svetovni vojni. Obe sta močno povezani s fužinarsko in kovaško dediščino Krope.
Klinarjeva hiša je bila domovanje bogatih kroparskih fužinarjev, kasneje dom žebljarske zadruge, od 50. let 20. stoletja pa je v njej Kovaški muzej. Kulturni dom so z mnogimi prostovoljnimi urami dela zgradili zaposleni v kroparskem podjetju Plamen, ki se je razvilo iz nekdanje žebljarske zadruge. Stavbi sta vsaka v svojem času pomenili družabno središče Krope, prostor za prireditve, delovanje društev, razne družabne dogodke.
Zadružni dom je že v času med obema svetovnima vojnama budil zanimanje spomeniškovarstvene stroke, konservatorji so od tedaj ves čas aktivno sodelovali pri ohranjanju in vzdrževanju stavbe, katere obnova še ni končana.
Sindikalni dom z značilno arhitekturo povojnega obdobja in zanimivimi kovaškimi detajli so konservatorji do nedavnega skoraj prezrli, v zadnjem času pa ta stavba vedno bolj budi njihovo zanimanje.
|
|
Toni Bogožalec
1558
 Leta 1998 se je v okviru Krajevne skupnosti Kropa oblikovala skupina krajanov, ki je do leta 2007 izvajala spomeniško varstvene projekte na kulturni dediščini starega trškega jedra Krope.
Projekte sta prvič po letu 1953, ko je bila Kropa razglašena za spomenik nacionalnega pomena, financirali republika Slovenija in lokalna skupnost iz naslova zakona, tako imenovanega Kulturni tolar (Zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe v Republiki Sloveniji v kulturi, 1998).
Dela so potekala etapno: v letih 1998/99 se je pričela obnova na osrednjem trgu - Placu, v naslednjih dveh letih vodnega zbiralnika nekdanje Spodnje fužine - Bajerja iz leta 1558, vodnih zapornic in korit - rak, do leta 2006 pa še rake od Bajerja do Placa, pot proti cerkvi sv. Lenarta, rake pri vigenjcu Vice, postavitev ulične opreme in informacijskih tabel.
|
| |
Mag. Eva Tršar Andlovic
Konservatorsko-restavratorske raziskave in prenove na kulturni dediščini v Kropi v zadnjih treh letih
 Kropa, manjši kraj z dvema cerkvama in več kapelicami, je imela zanimivo zgodovino, kar se še danes kaže na starih stavbah. V zadnjem času se je vedno več lastnikov starih hiš lotilo prenove in s tem bolj ali manj spremenilo ali prekrilo starejši izgled stavb. Leto 2007 je Kropo zaznamovala še poplava, kar je sprožilo veliko želja za prenove hiš. Nekaterim je pri tem pomagala tudi država, tako z restavratorskimi raziskavami kot z obnovo.
Del nalog, ki jih restavrator izvaja v spomeniški službi , so raziskovanja o nekdanjem izgledu in starejših predelavah na stavbah in njihovih poslikavah skozi domovino. Raziskave potrebujemo za stare, arhitekturno ali zgodovinsko zanimive stavbe, katere varujemo kot kulturne spomenike ali kot kulturno dediščino. To so lahko profane ali sakralne stavbe. Restavratorjeva naloga je, da predvidi, kje bi predelave ali poslikave bile možne in tam s sondiranjem to dokaže ali ovrže. Vedno je potrebno pregledati celotno površino fasad stavbe, da se ne izpusti česa zanimivega. Sledi opis najdenih elementov poslikav ali predelav in izris skic. Določi se predele, kjer se ohranjajo originali in predele, kjer je lahko pride do rekonstrukcij. V primeru zelo bogate poslikave, ki je bila prej skrita, se izdela še skica predlaganega končnega izgleda poslikav stavbe. Kvalitetnejše dele se nameni restavriranju.
V letih 2007–2010 je spomeniška služba sodelovala s konservatorsko-restavratorskimi posegi na obeh cerkvah v Kropi, pri dveh kapelicah in več profanih stavbah. Pri omenjenih sakralnih objektih so bila poleg raziskav izvedena tudi restavratorska dela. V župnijski cerkvi sv. Lenarta je zaključena prva faza restavratorskih del, ostali objekti imajo končano obnovo. Vsa dela, tako raziskovalna kot restavratorska, so podrobneje opisana v poročilu o posameznem objektu. V tem članku so predstavljena poročila treh tipov stavb: cerkve, kapelice in stanovanjske hiše: poročilo o konservatorsko-restavratorskem posegu na Potočnikovi kapeli (Lodnovo znamenje) v Kropi (EŠD: 24621), o končni podobi cerkve Marije Device (EŠD: 1949) ter o sondiranju fasade hiše št. 28 (EŠD: 1343)..
|
|
Saša Lavrinc
Prostorski akti in Kropa
 Prispevek na poljuden način govori o prostorskih aktih, dokumentih, ki vplivajo na oblikovanje našega prostora. V Sloveniji so v veljavi državni in občinski prostorski akti. Oboje delimo na strateške in izvedbene. Njihovo pripravo narekuje zakonodaja, ki se spreminja. Zato se spreminjajo tudi imena dokumentov.
Trenutno veljavni državni strateški prostorski dokument je Strategija prostorskega razvoja Slovenjie (SPRS), izvedbeni Prostorski red Slovenije(PRS). Trenutno veljavni prostorski dokumenti občine Radovljica so: Prostorske sestavine dolgoročnega družbenega plana Občine Radovljica za obdobje 1986–2000 in srednjeročnega družbenega plana za obdobje 1986–1990 (Plan) na strateškem nivoju in Prostorsko ureditveni pogoji (PUP) na izvedbenem nivoju. Na izvedbenem nivoju so v veljavi tudi še Ureditveni načrti (UN), Zazidalni načrti (ZN), Lokacijski načrti (LN) ter po zadnje sprejeti zakonodaji imenovani Občinski podrobni prostorski načrti (OPPN). Kmalu bo sprejet nov strateški prostorski dokument Strategija prostorskega razvoja občine (SPRO) ter z njim nov izvedbeni dokument Prostorski red občine (PRO).
Za območje Krope je predvidena tudi izdelava Občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN), v okviru katerega bo zaradi posebnega statusa Krope izdelan tudi Konservatorski načrt prenove. Pri pripravi obeh dokumentov bo v skladu s predpisi vključena tudi zainteresirana javnost.
|
|
|
