Cesar Svetega rimskega cesarstva Leopold I. (1640–1705) je z diplomo z dne 15. oktobra 1693 povzdignil takratnega gospodarja posestva v Kamni Gorici, fužinarja Johanna (Janeza) Kappusa (1640–1714) v žlahtni plemiški stan z naslovom Pichlstain (von Pichlstain). Kappusi so bili eden redkih poslovenjenih fužinarskih rodov s plemiškim naslovom, plemiški naslov pa so prejeli prav zaradi zaslug na področju železarstva.

Vse do začetka 20. stoletja je bila rodbina Kappus nosilka razvoja Kamne Gorice ter njena vez s širšim svetom. Jezuitski misijonar Marko Anton Kappus (1657–1717) je bil prvi misijonar slovenskega rodu v Novem svetu, sodeloval je pri zemljepisnih raziskavah Kalifornije in mehiške pokrajine Sonore, lahko ga štejemo tudi za začetnika literarne ustvarjalnosti Slovencev v obeh Amerikah. Številni drugi predstavniki rodbine so pomembno sooblikovali podobo javnega življenja na tedanjem Kranjskem, o čemer pričajo poročne zveze in vpliv posameznih članov rodbine v širši družbi takratnega časa. Rodbina Kappus je bila mdr. sorodstveno povezana s podjetniškima in mecenskima družinama Michelangela Zoisa ter Jakoba Schella, pl. Schellenburga. Že od konca 18. stoletja Kappusi niso imeli več pomembnejše vloge v kamnogoriškem železarstvu, pač pa so bili še vedno močno prisotni v javnem življenju; njihova graščina v Kamni Gorici je ob koncu 19. stoletja postala vseslovensko shajališče prirodoslovcev in literatov.

Nova tematska številka Vigenjca, Glasila Kovaškega muzeja v Kropi, je prvo zaokroženo strokovno delo o tej pomembni kamnogoriški fužinarski rodbini.  Zajema obsežno rodoslovno obravnavo rodbine in izpostavlja pomen nekaterih pomembnih pripadnikov te rodbine: pomen misijonarja Marka Antona Kapusa za zgodnjo kolonialno zgodovino Mehike in za vedenje o Mehiki med Slovenci, ter publicistično delovanje zadnjih kamnogoriških Kappusov, bratov Vladimirja (1885–1943) in Antona Kapusa (1895–1959).  V slikovni prilogi so predstavljeni arhivski dokumenti in slikovno gradivo iz družinske zapuščine ter bogata etnografska fotografska zapuščina Antona Kapusa iz časa njegovega življenja v Makedoniji.  Izpostavljena je tudi navidnejša zapuščina rodbine Kappus, graščina v starem jedru Kamne Gorice.

Prispevke o Kappusih je prispevalo pet avtorjev in skupina štirih študentk pod mentorstvom dr. Petra Fistra s Fakultete za arhitekturo. Etnologinja Nadja Gartner Lenac je s pomočjo arhivskih virov pripravila temeljit rodoslovni pregled, ki pomeni izhodišče za raziskovanje rodbine Kappus. Pomembna okoliščina v zgodovini rodbine je bila podelitev plemiškega naslova kamnogoriškemu fužinarju Johannu (Janezu) Kappusu leta 1693. Vsebino podelilne listine in okoliščine podelitve predstavlja dr. Klemen Bohinc. Delo in zapuščino jezuitskega misijonarja Marka Antona Kappusa, prvega misijonarja slovenskega rodu v Novem svetu, ki je deloval med Indijanci Opata v Sonori/Mehika, predstavlja mag. Tomaž Nabergoj, kustos Narodnega muzeja Slovenije. Zadnjim dvem generacijam plemenitih Kappusov in spominom nanje se v svojem prispevku posveča etnologinja Kaja Beton. Etnolog dr. Zmago Šmitek, redni profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, posebej predstavlja delo Antona Kapusa, ki ga je službena pot zanesla v Makedonijo, kjer je s fotoaparatom in objavljanjem lovskih zgodb in drugih zapisov v slovenski periodiki dokumentiral in predstavljal življenje takratnega makedonskega podeželja. Bratoma Antonu in Vladimirju je posvečen še en prispevek. Kaja Beton in dr. Zmago Šmitek sta zbrala in uredila bibliografijo njunih del, ki so izšla v glasilih Lovec, Ribič ter Življenje in svet/priloga Jutra. Zadnja dva prispevka opozarjata na njihovo graščino v Kamni Gorici, ki je nekdaj predstavljala lokalno najkvalitetnejšo arhitekturo, danes pa propada. O Kapusovi graščini kot kulturnem spomeniku Kamne Gorice in o njeni obnovi kot priložnosti za povezovanje preteklosti s prihodnostjo razmišlja dr. Peter Fister, redni profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Pod njegovim mentorstvom so študentke Cilka Hosta, Ana Pezdirc, Katja Pogačar in Maja Žust izdelale praktično nalogo, v kateri so ugotovile trenutno stanje objekta in predlagale nekaj možnosti za programsko prenovo graščine.

Zadnji, dodatni prispevek je namenjen v letu 2008 preminulemu etnologu in umetnostnem zgodovinarju Vladimirju Knificu, konservatorskemu svetniku Zavoda za varstvo kulturne dediščine v Kranju, ki je v zadnjem obdobju svoje strokovno delo namenjal obnovi Krope in bil njen zagovornik pri ohranjanju nepremične dediščine. Prispevek v njegov spomin je napisal Joža Eržen, sodelavec Kovaškega muzeja.

Publikacijo je uredila Kaja Beton, kustodinja oz. zunanja strokovna sodelavka Kovaškega muzeja.