Slovenske ljudske pesmi so v Marjeti Cvetko pobudile likovno ustvarjalnost, ki je ne moremo več imenovati samo ilustracija, temveč bolj ali manj svobodno interpretacijo in preinterpretacijo literarnega sveta v likovni svet. Še več, ob ljudskem pesništvu se je v slikarki razbohotila prav njej lastna fantazija polna igrivih, pravljičnih in sanjskih vsebin, izraženih na likovno izjemno inventiven in kompleksen način. Srednjeveška grajska arhitektura z belimi stenami nosi v sebi hkrati vsebinski in likovni poudarek. Podobno vlogo se zdi, da ima dvignjena kompozicija in ploskovito obravnavanje figur, krinoline lutk tekmujejo s krošnjami dreves, živali, tudi divje, so na svoj način igrive in prijazne; tudi najbolj tragične zgodbe, kot npr. Mrtvec pride po ljubico, nas ne prestrašijo zares; kakor bi slika govorila »saj to ni čisto zares, saj je le pravljica«. Modro-zelena, rjava ali rdeča ozadja, tonsko niansirana in špricana z belo, zlato in drugimi barvnimi odtenki, so pravzaprav že sama po sebi slike. Bogastvo pripovedi tekmuje z estetskostjo, sanje in resnično sta neločljivi. Umetnici je uspelo ustvariti pravljični svet, ki skriva v sebi vse polno simbolov, a tudi humor. Oboje doživljajo drugače otroci in spet drugače odrasli, zaradi česar so slike Marjete Cvetko vsaj toliko namenjene odraslim kot otrokom. Simbolična govorica nudi vsakemu gledalcu možnost lastnega razumevanja, zato vsega bogastva slikarkinih podob niti ne moremo komentirati.

Ob spominjanju na slikarkino predstavitev v letu 1994 v Šivčevi hiši, se na prvi pogled zdi, da se v njenem slikarstvu v tehniki tempere ni veliko spremenilo. In vendar so opazne razlike, tako v nekdanji členitvi slikarske ploskve, kot v množici »bežečih stavb«; več je bilo takrat v slikah ladij, več okrasja, predvsem pa se je celotni podton v slikah zdel temnejši kot tokrat. Najnovejša slikarkina dela kažejo še večjo neodvisnost od opisovanja zgodb, vsebujejo še več simbolike, kar neverjetna je njena domišljijska sproščenost, kakor da črpa prizore iz sanj in jih v budnem stanju sestavlja v zagoneten, bogato pripoveden, vznemirljiv in likovno izbrušen svet. Zdi se, da jo poleg številnih drugih pesnitev morda še najbolj privlači Desetnica, morebiti tudi zaradi simbolike števil. Simbolno vsebino miru in varnosti se zdi, da tokrat nosijo predvsem dekorativno oblikovana drevesa. Ritem ljudskih pesmi kakor da nam posreduje ponavljanje prizorov zdaj z lutkami, zdaj z živalmi, med katerimi se le muc zdi resničen, kakor čuvar vsega dogajanja, medtem ko je npr. konj kot prevzet po etnografskih upodobitvah v medenjakih ali v glinenih izdelkih. Ne nazadnje je treba poudariti, da Marjeta Cvetko s celotno kompozicijo posameznih slik ustvarja vtis gledaliških prizorov, zaustavljenih v trenutku največje dramatične razgibanosti. Bogastvu in večpomenskosti njene likovne pripovedi – izpovedi linearno besedno opisovanje ne more biti kos, zato nas slike vabijo, da se preko njih, če želimo, približamo tudi besedilom. Brez dvoma pa lahko zapišemo, da se Marjeta Cvetko s svojim likovnim opusom, nastalim na temo slovenskih ljudskih pesmi pridružuje tistim slovenskim likovnikom, ki so vse od Vesnanov dalje našli v njih hvaležno snov za svoje likovno ustvarjanje. Njen delež pri tem bo ostal zapisan v naši umetnosti kot izvirna in kvalitetna avtorska likovna »popestritev« literarne snovi bodisi v ilustracijah v novi izdaji slovenskih ljudskih pesmi ali v slikah večjih formatov na papirju. Najbolj vseli bi bili, če bi imeli oboje.

Maruša Avguštin