BRONISLAV FAJON

Fojž

Pisati zabavno o zabavnih osebnostih ni posebno zabavno početje. Napisana zabava naj bi nadgradila, morala bi preseči zabavnost zabavnega umetnika. Fojž je zabaven ustvarjalec. Včasih tudi zajebava. Takrat je najboljši. On dela za zabavo in za to zabavo mu ljubitelji umetnosti, založniki, galeristi, ravnatelji in podbna druščina celo zmerno plačujejo. Tudi ta okoliščina je po svoje zabavna. Jaz se zabavam, kadar pišem o resnih stvareh in obratno. Zato sem sklenil, da napišem en resen tekst o zabavnem risarskem opusu Alojza Zormana Fojža.
Alojz Zorman, po domače ali vulgo Fojž, je “zad skrit” umetnik, če se sklicujem na Prešerna in njegovo pesemo o Apelu. Kot je znano, je Apel, skrit za svojo sliko, prisluškoval strokovni in manj strokovni kritiki. Pri Fojžu je nekoliko drugače. Fojž nekoliko skromno in neopazno zaznava svet okrog sebe. Za okolico se zdi nenevaren. Toda pozor! Ko je risba narejena, ko so vse črte potegnjene, je Fojževa umetnost kot metla, ki prizanesljivo toda zanesljivo maha po človeških neumnostih in slabostih.
Primerov je veliko.
Posebno dobro se spominjam, na primer, Fojževe dramatične predstavitve grba naše bivše domovine Federativne Demokratične Socialistične Samoupravne Neuvrščene Neodvisne Ljudske Republike Jugoslavije, kjer plamenice v zanosu plamtenja zanetijo v grbu požar. Konec je znan. Ali pa tista risanka, kjer prizadevni zidarji iz opeke in cementa pridno gradijo velikanski srp in velikansko kladivo. Oba atributa komunizma in zmagovitega proletariata pod vremenskimi vplivi razpadeta. Če nekoliko priredim svetopisemsko misel: Od blata do blata preko tenkega mostu iluzij.

Fojž pogosto razumeva besede dobesedno. “Vsake oči imajo svojega malarja” se imenuje risba na kateri bradati slikar riše dvoje velikih oči. Brezglavo teka naokrog človek brez glave. Peč za enkratno uporabo je iz lesa. Žlica za hujšanje ima na sredini veliko luknjo. Fojž je v svojih risbah zmeren moralist, bojevnik za mir, kritik socialnih neenakosti. Rad tudi “poučuje”. Različnih Fojževih risb je nešteto in so bile objavljene v različnih zvezah po različnih slovenskih časopisih in občilih.
Fojž ni zadrt, kot je mnogo mojih rojakov. Po tej strani ni tipičen Slovenec. Fojž je blaga natura. Pred napadalcem, ki bi mu ne bila všeč njegova umetnost, bi se umaknil, mogoče celo zbežal. Pa ne zato, ker bi se ga bal, to sploh ne, ampak zato, ker bi se mu zdelo tako najbolj enostavno. Fojž ni konfliktna osebnost.
Fojž je potegnil že veliko črt in potez. Veliko jih še bo. Kljub temu bi lahko rekel, da je Fojž varčen umetnik. Njegovi izdelki so pogosto lapidarni in simbolno zasnovani. Mogoče je vzrok temu njegovo gorenjsko poreklo. Fojž je doma iz Radovljice.

Fojž pripoveduje tako, da riše. Govori bolj malo, najrajši je tiho. Mislim pa, da rad zelo na tanko prisluškuje svetu in okolici. Mnogi moji rojaki radi kar naprej govorijo, četudi nimajo kaj povedati.
Alojz Zorman vulgo Fojž je avtor in soavtor neštetih duhovitih predmetov - “artiklnov”. Večina „artiklnov“ je nastajala v kleti hiše na Prininovi 2 v Ljubljani pred, ja, ja, kje so že tisti časi, mislim, da vsaj petnajstimi leti. Pri delu sta avtorsko sodelovala Andrej Nebec ( sin Nebca od GPG) in Andrej Suhadolc (n.b. nečak pisca tega teksta). Med najbolj znanimi je, na primer, serija “V sili razbij steklo”. V škatlicah ali zataljenih steklenih cevčicah se nahajajo: češplja, cigareta z vžigalico, damski tampon, kondom itn. Tudi “zemljo” je mogoče kupiti v zataljeni epruveti. Nekateri artiklni hudomušno koketirajo s spolnimi zadregami. Tako je, spet na primer, “binglnovo olje”, iz volne seštrikan kondom, merilna priprava “erektometer”, šminka v “organski” obliki. Potem so še takoimenovani predmeti splošne rabe: Rubikova kocka iz granita, zapestna peščena ura, črna žarnica, dvojni izvijač, umetna inteligenca, fuk cunca, kahla za sralce in sralke, sprehajalna palica z zvoncem za prehitevanje, dvostranski risalni žebljički imajo konice na obe strani, pobarvani zobotrebci so “ribniški mikado”, “gugalnica za afne”, savsko kamenje v šnopsu.
Duhovitostim spet ni konca. Znameniti so njegovi pekovski artiklni. Pri oblikovanju testa posega Fojž s sodelavci v zanosen svet večinoma erotičnega kiparstva. Tudi Fojževo “užitno” kiparstvo pripada spletu humorja in satire. Po omenjenih dolgih letih so „artiklni“ ponovno oživljeni. Spet so ponujeni na ogled in v nakup. Občudovalci Fojžove umetnosti jih lahko uživajo v duhovnem in deloma celo dobesednem smislu.
Mislim, da se zadnje čase Fojž najbolj posveča “potegavščinam”. To so plitve škatle v katere so nameščeni prizori iz vsakdanjega življenja izrezljani iz kosov poslikane vezane plošče. Lahko bi rekel, da gre za majhna scenska prizorišča: zajetna pevka prepeva, zaljubljenca se peljeta v beneški gondoli, lepotica se sonči, ribič v čolnu lovi ribe, lovec se ozira za divjadjo, atlet dviga uteži itn.
S aktiviranjem potegovala pod škatlami se prizorišče na različne načine premesti in premakne; pastoralni prizori se spremenijo v svoja drastična nasprotja in situacijske paradokse: pevki zdrsne toaleta z oprsja, zaljubljenca padeta na dno plovila v ljubezenskem objemu, lepotica zakrije svoje atribute pred pogledi pohotneža v grmovju, ribiča začne loviti morski pes, lovca preganja orjaški lev, atlet ne dvigne uteži pač pa mu, skupaj s “premoženjem”, padejo hlače.
Zanani pevski tercet “Sestre” se s potegom spremeni v “Brate”. Itn. Morebitnim dvomljivcem v virtuoznost Fojževe misli in risbe predlagam, da si sami skušajo izmisliti kakšno morebitno potegavščino! Hitro se bodo uverili, da to ni enostavno početje, kaj šele, da bi stvar celo naslikali!
Fojžev opus obsega tudi nekoliko manjše “potegavščine” z nekoliko manj drastično vsebino. Škatle so lesene, premični deli so iz keramike. Te potegavščine so bolj za otroke in pri njih avtorsko i delovno sodeluje Vanja Bajt.
Fojž je blaga natura. Njegova umetnost ni nikoli žaljiva ali celo, bognedaj, banalna. Mislim, da je njegova umetnost včasih melanholična. To pride od slovanskega porekla. Mi Slovani uživamo, če smo lahko melanholični.
Na Poljskem, kjer se je šolal, je ta vidik njegove umetnosti dobil še posebne poudarke.

Fojž je vsakomur razumljiv umetnik. Ob njegovih stvareh ni potrebna posebna razlaga, češ: “Šta je umetnik sa time htio, da kaže”. Fojž je do sveta prizanesljivo kritičen. Nadenj ne kliče ognja in žvepla saj ve, da ga ne more in ga ne bo spremenil. Dela zato, da mu kdo, kdaj ne bo očital, rekoč” Zakuga pa nis prej puvedu?
Knjigo Kvantaški stihi Milana Dekleve je z risbami opremil Alojz Zorman Fojž. Med drugim je v knjigi mogoče prebrati tudi tole:
Do popkov vgreznjeni v vino,/ osvajajoč norost sveta,/ ščegečemo vsak svojo klino,/ žepnega boga.
Modrujemo, obtolčeni z ekstazo,/ povzdignjeni nad puhli svet./ Zalegli bi v vsako razo/ in vsako klet.
Fojževa spremna risba ženskega telesa se zgleduje po Carpacciovih perspektivah takih artiklnov. Šele podrobnejši pregled razkrije bistvo risbe: središčni motiv je raza, špranja, razporek, luknja, prepad in-konec.
Pa še to:
Jaz imam na steni kabineta v stavbi, kjer združujem delo, eno Fojževo “potegavščino”. Za mizo je s kozarcem v roki omagal in zaspal v dve gube možak s klobukom. Če potegnem za vrvico na spodnejm delu škatle se možak prebudi, deloma plane pokonci, skrije kozarec, ki ga drži v roki, miza se zamaje, steklenica z vinom pred protagonistom se prevrne, očitno ga je v gostilni zasačila soproga, tako vsaj predvidevam. Nad sceno je naslikana velika črka “S” v znani maniri: “S” kot Superman. Seveda gre za slovenskega Supermana. Meni je Fojžev Superman pri srcu. Omenjeni veliki “S” včasih metaforično preberem, ne prav pogosto, kot svoje ime in kot pisec tega teksta:

Suhadolc, november 2004