Če bi iskali podobnost med slikami in ilustracijami Arjana Pregla, bi jo morda najprej odkrili v sprošceni rabi raznih slikarskih prijemov in izraziti rabi crt. Vnašanje slik domačih in tujih avtorjev v ilustrirane prizore pa razkriva njegovo izvirno razlicico širjenja ilustratorske pripovedi. Tako ustvarja minimalisticno oblikovane interierje in hkrati mlademu bralcu kakor mimogrede in neobvezno ponuja širše vedenje o slikarstvu. Pri tem ga odlikuje zmožnost, da na avtorsko prepoznaven nacin prepričljivo ponazarja razne slogovne smeri, tudi ko, na primer, humorno in ironicno interpretira religiozno sliko, in s tem ilustriranemu besedilu dodaja posebno razsežnost. Pri upodabljanju prostora uporablja tako barvo kakor crto na minimalisticen nacin. Snov pogosto podaja skicozno in v prizorih neredko hkrati uporablja minimalisticne, popartisticne in stripovske prijeme, pa ti vendarle ostanejo homogeni – skicoznost in lahkotnost avtorjevih risarskih potez stopnjuje njihovo živost.

Človeška širina in intelektualna odprtost omogocata Arjanu Preglu, da interpretira zelo različne vsebine. V knjižni obliki ga spoznavamo v pesmih za odrasle (Klemen Pisk, Mojster v spovednici), v literarnih besedilih za otroke ( Zvezda s cepico in Male oblacne zgodbe Slavka Pregla in Pobarvana hiša Barbare Habic) in za mladino ( Usodni telefon in Spricevalo Slavka Pregla in Kozlickova klapa Bogdana Novaka). Razen v slikarjevih ilustracijah za Mojstra v spovednici, ki so pravzaprav svobodne abstraktne ploskovite risbe s tušem ( s pesnikom sta jih izbrala iz slikarjeve skicirke za opremo pesmi), prevladuje v drugih delih
figuralna pripoved z duhovito karakterizacijo oseb. Avtorju to najveckrat uspe le z nekaj crtami, v katere zajame pisateljevo pripoved z raznovrstnim razburljivim in zabavnim dogajanjem. Ilustratorjeva posebnost so tudi miniaturne risbe, ki zaradi formata niso nic manj izrazne. Poleg tega avtor z njimi poživlja razgibanost strani v knjigi. Ilustracije Arjana Pregla so privlacne tako za otroke in mladostnike kakor za odrasle, ki znajo pri sproščeni interpretaciji pisateljevih besed uživati v lahkotnosti in posebnosti njegovih likovnih ponazoritev.

Zahtevni ilustratorski nalogi, ki mora izhajati iz besedila in upoštevati sprejemljivost bralca ter pri tem ohraniti avtorsko prepoznavnost likovnega izraza, je Arjan Pregl nemara kos tudi zato, ker v delu resnicno uživa. Zdi se, da mu je pri tem v veliko pomoc še vedno živa otroška domišljija oziroma spomin na otrokovo in mladostnikovo doživljanje sveta. Zato neobremenjeno povezuje profesionalno likovno znanje z otroškimi predstavami in to mu med našimi ilustratorji zagotavlja svojsko mesto in priljubljenost pri bralcih in avtorjih, katerih dela ilustrira. Zgodbe Slavka Pregla sin Arjan nemalokrat spreminja z nakazanimi portretnimi oznakami protagonistov v nekakšne družinske nadaljevanke. Na sodoben, skicozen ilustratorski nacin prepricljivo izraža pisateljevo prijazno naravo, ki se kaže v humorju in nevsiljivi vzgojnosti njegove literarne govorice. Sprehod po ilustratorskem opusu Arjana Pregla odkriva njegovo zmožnost najti za vsakršno snov svežo likovno spremljavo. Z variiranjem barvnih in crno-belih ilustracij raznih formatov, razmešcenih po straneh knjige, in z uporabo crnega tuša in barv na slikarski ali risarski nacin gradi ritmicno razgibane kompozicije, ki podpirajo besedilo in stopnjujejo dinamiko dogajanja. Zvezda s cepico vsebuje vse bistvene znacilnosti njegovega ilustratorskega odnosa do besedila. Že na naslovnici knjige poudari na subtilen in otrokom sprejemljiv nacin poeticno zasnovano zgodbo, ki govori o smrti.

V Malih oblačnih zgodbah išče zgodbam prilagojene kolorirane in crno-bele likovne ponazoritve, kmečko okolje pa okarakterizira z bolj robustnimi crno-belimi ilustracijami, ki spominjajo na otroško risbo.. Najbolj privlačna je barvna naslovnica knjige, ki kot nekakšen triptih povzema večino zgodb.
Za dramatično zgodbo najstnikov Usodni telefon, ki obravnava tudi njihovo uporništvo in delikventnost, je Arjan Pregl svoj ilustratorski rokopis razširil z vrsto novosti. Že znanim, malce karikiranim tipom oseb je dodal številne nove. Vnesel je razne ekspresivne obrazne tipe in figure, novo pa je tudi obravnavanje prizorišč s t. i. filmskim kadriranjem.
Kompozicija postaja bolj ploskovita in raste v višino, v stripovskih oblačkih se pojavljajo risbe, ki ponazarjajo misli oseb, disproporci figur stopnjujejo vtis napetosti dogajanja.

Ilustratorjeva govorica v tehniki gvaša in crne obrisne risbe zahteva od mladega bralca nekaj vec sposobnosti branja tako podane likovne govorice.Spricevalo je Arjan Pregl ilustriral samo s svincnikom in z njim dosegel napeto, pogosto mracno ozracje s kriminalnostjo obarvane povesti. V to ilustratorsko pripoved je doslej vnesel najvec elementov moderne umetnosti tako z deformiranjem figur kot z raznimi perspektivicnimi pogledi v nekaterih prizorih, ki tekmujejo s filmsko kamero. Stripovskih rešitev in humorja je v njih bolj malo, opazne so sledi oparta in poparta. Pestrost in ucinkovitost ilustracij je dosegel s kontrastiranjem med belimi in na razne nacine strukturiranimi crnimi površinami. Filmski kadri prikazujejo protagoniste v posameznih scenah in stopnjujejo tesnobno napetost dogajanja. Šele ko primerjamo razmeroma majhne ilustracije v knjigi z vecjimi v reviji PIL PLUS na razlicno toniranih barvnih osnovah, odkrijemo, kako pomemben je format reprodukcij za cim bolj avtenticen izraz, ki ga pa imajo v celoti le originali. Preglove ilustracije Spricevala bi sodile med dela sodobnih flamskih ilustratorjev, ki so bili letos predstavljeni v Bologni, ne na knjižnem sejmu, temvec v knjižnici v središcu mesta. Njihova nelepa, vendar izrazno mocna ilustracija velja za nekakšno alternativo osrednji ilustratorski razstavi bolonjskega sejma otroških knjig, ki jo med drugim vse bolj obvladuje azijska ilustracija.

Za ilustracije Kozlickove klape Bogdana Novaka je Arjan Pregl spet uporabil kombinacijo barvnih in monohromnih ilustracij, ki se navezujejo na nekatere njegove že znane karikirane like iz drugih, minimalisticno, monohromno oziroma v barvi predstavljenih zgodb. Notranje platnice prinašajo novost s crno-belimi stripovskimi ilustracijami, ki segajo v živi rob lista in podobno kakor kolaž filmskih kadrov predstavljajo celotno dogajanje.

Ironicni pisateljev humor je ilustrator zelo inventivno ponazoril s porocno sliko neveste brez glave v starinskem okviru.

Poleg vsebinsko izvirne interpretacije besedila je morda hotel opozoriti na konkretnost otroških predstav, ki so drugacne od dojemanja odraslih. Pobarvana hiša, slikanica, ki jo je Arjan Pregl tudi sam oblikoval, z
živahno barvitostjo v akrilu in s kolažema na mah prestavi bralca v igriv otroški svet. V slikanici ni opustil nobene znacilnosti svojega likovnega izraza, vendar mu je s kolažem in z barvo dodal povsem novo razsežnost. Pripoved Barbare Habic sloni na osrednjem dogajanju barvanja hiše, pri cemer sodeluje vsa družina. Arjan Pregl je zgodbo z izvirnim oblikovanjem spremenil v atraktivno igro in vanjo vkljucil vrsto slikovitih in zabavnih podrobnosti. Dežne kaplje, cebele, oblaki in drevesa, izrezani iz pobarvanega kartona, vkomponirani v naslikane in narisane prizore, so slikarjeva izjemna likovna stvaritev, ki jo je zmogel uresniciti s svojo otroško senzibilnostjo in z velikim ustvarjalnim žarom.

Švedska raziskovalka slikanic Marija Nikolajeva, ki jo po tovrstnih razpravah poznamo tudi pri nas ( Otrok in knjiga 59, 2004), bi Pobarvano knjigo nedvomno uvrstila med odlicne primere tistih otroških slikanic, ki so z raznolikostjo podob in strnjenostjo likovno-besedne celote posebno primerne za skupno ustvarjalno branje otrok in odraslih. S Pobarvano knjigo je avtor zacel novo poglavje svoje ilustratorske ustvarjalnosti.

Z ilustracijami k drobnim vsakdanjim družinskim prigodam Slavka Pregla z naslovom Varja se pogovarja, ki v nadaljevanjih izhajajo v tržaškem mladinskem mesecniku Galeb (2005/ 2006), se Arjan Pregl vrača k manj zahtevni, a ne manj sveži ilustratorski spremljavi besedila s črtno risbo in z barvo. Prijaznemu duhovitemu pogovarjanju med dedkom in vnucko dodaja množico likovnih domislic, ki kdaj pa kdaj z vnašanjem elementov evropskih slikarskih mojstrov bogatijo pripovedi. Zdi se, da se Arjan Pregl lahko polno izrazi tako s skicozno humorno risbo kakor s temacno slikovno govorico ali z živo, igrivo ilustracijo, ki s kolažem spominja na otroško sestavljanko.
Arjan Pregl je zlasti z ilustriranjem Spricevala in Pobarvane hiše pokazal dvoje povsem različnih kvalitetnih likovnih prijemov pri obravnavi literarnih predlog. Z njima se nedvomno uvršča med tiste mlade ilustratorje, ki jim besedna predloga narekuje ilustratorski izraz, ki prinaša na slovensko ilustratorsko sceno svežino in novosti. To je na njej že daljnega 1978 pogrešal, kljub poudarjeni kvaliteti in pestrosti naše ilustracije, prof. Marijan Tršar ( Otrok in knjiga, 1978).

Maruša Avguštin